VARIANCA

Varianca (σ2) (tudi Disperzija)  je najpomembnejša mera variabilnosti. Pokaže nam odstopanja posameznih vrednosti spremenljivke od aritmetične sredine. Definirana je kot povprečje kvadratov odklonov posameznih vrednosti od aritmetične sredine. Ker so razlike med posameznimi vrednostmi in aritmetično sredino različne, eno se večje, druge manjše, ene negativne, druge pozitivne, je vsota vseh teh razlik vedno enaka 0. Ker so razlike lahko negativne ali pozitivne, jih kvadriramo in s tem se izognemo negativnim predznakom.

PRIMER

Če poenostavimo je varianca, enako kot standardni odklon, spremljevalec povprečja. Povprečje nam pove srednjo vrednost, varianca pa koliko so vrednosti, iz katerih smo izračunali povprečje, razpršene okoli povprečja. Če nam povprečje pove, da je telesna višina odraslega moškega povprečno 175 cm, nam varianca pove koliko višina moških variira okoli vrednosti 175 cm. Če je varianca velika vrednosti segajo na primer od 160-200 cm, če pa je majhna pa od 170-180 cm.

ANALIZA VARIANCE (ANOVA)

ANOVA ali analiza variance je v raziskavah pogosto uporabljena statistična metoda. Je splošno ime za metode, ki primerjajo pojasnjeno variabilnost (običajno merjeno z vsoto kvadratov odklonov) z nepojasnjeno. Če je pojasnjena variabilnost dovolj velika v primerjavi z nepojasnjeno, potem lahko zaključimo, da ima tisto, kar pojasnjuje nek vpliv na obravnavano odvisno spremenljivko. Tu običajno preverjamo, ali se aritmetične sredine razlikujejo med ”vzorci” (treh ali več skupin med seboj). V tem primeru je pojasnjena variabilnost med aritmetičnimi sredinami teh vzorcev (variabilnost med vzorci), nepojasnjena pa variabilnost znotraj vzorcev. Pojasnjena variabilnost je običajno pojasnjena z eno ali več nominalnimi spremenljivkami oz. spremenljivkami, ki jih obravnavamo kot nominalne.

Najbolj znana oblika analize variance je enofaktorska analiza variance za neodvisne vzorce.